Picopek o ocenjevanju

Pred kratkim naletim na znanca, ki se ukvarja s peko pic. Gospod je tudi oče dveh šoloobveznih otrok in pogovor neizogibno zanese v šolske vode. Z mano podeli svoja opažanja o visokih pričakovanjih ter zahtevah po odličnih ocenah.

Z zanimanjem ga poslušam in mu zastavim naslednji izziv:

»Predstavljaj si, da imaš pred sabo 2️⃣

0️⃣ oseb. Razložiš in pokažeš jim, kako se pripravi testo za pico. Pripraviš sestavine, nato sami zamesijo testo. Ocenijo, kako jim je uspelo in preverijo tudi testo ostalih v skupini. Izmenjajo izkušnje, razmišljajo, zakaj je nekomu uspelo bolj, drugemu manj. Skupaj ugotovijo, kaj je potrebno, da zamesiš najboljše testo.

Nato ponovno vsem razdeliš potrebne sestavine in jih pustiš, da samostojno pripravijo testo, ga obložijo in pico spečejo.

✔️ Ti si mojster peke pic, torej so se udeleženci lahko učili od najboljšega.

✔️ Proces učenja je vključeval različne strategije:

👉 razlago,

👉 opazovanje,

👉 demonstracijo,

👉 pogovor,

👉 praktično delo,

👉 refleksijo ...

✔️ Vsi poznajo in razumejo tudi kriterije, kaj je kakovostno testo.

✔️ Pripravil si jim sestavine.

Ko so pice pečene, je tvoja naloga, da jih oceniš z ocenami od 1 do 5. Kaj misliš, kako bi jih ocenil?«

Hipno in brez razmisleka odvrne: »Pet najbrž ne bi nihče dobil. Ja, težko.«

Sva bila pa oba mnenja, da bi vse pice zmazali.

Torej, ali lahko tudi manj kot odlično prinese zadovoljstvo?